Vir: TIPK TV
Mednarodni teden znakovnega jezika poteka vsako leto konec septembra. Namen je, da svet spozna, da znakovni jezik ni mimika ali poseben način komuniciranja, ampak pravi jezik gluhih ljudi. Po svetu ga obeležujemo, ker še vedno ni povsod priznan kot uradni jezik in ker gluhi še vedno nimamo enakega dostopa do informacij, izobraževanja in pravic.
Znakovni jezik ni samo za gluhe.
Uporabljajo ga tudi naglušni, gluhoslepi, družinski člani, tolmači in vsi, ki želijo razumeti svet tišine.
Je jezik povezovanja – ne razdeljevanja.
Sem si vzela čas, da razmislim. Nisem pisala takoj, ker nisem želela na hitro. Zdaj pišem, ker čutim, da je pravi trenutek.
Sem gluha. To ni moja slabost. To je del mene – moj način življenja in razumevanja sveta.
Ta teden ni praznik. Je opomnik. Da znakovni jezik ni nekaj posebnega, ampak naraven jezik, ki ga uporabljamo vsak dan.
Veliko se govori o vključevanju, a v resnici se še vedno premalo razume, kaj pomeni živeti kot gluh človek. Še vedno je premalo tolmačev, premalo dostopa do informacij, premalo poslušanja z očmi.
Na primer: ko nekdo govori hitro in se ne obrne proti meni, izgine pomen. Če pa me pogleda in govori počasneje, takrat lahko res komunicirava. Če pa še vedno ne razumem z ustnic, naj oseba napiše. To ni težko. To pomeni spoštovanje in željo po razumevanju. To je razlika med govoriti in razumeti.
In ne gre, da se gluhi vedno prilagajamo. Tudi slišeči se lahko naučijo nekaj novega. Razumevanje pride, ko si vzamemo čas, ko se srečamo na pol poti.
Svet danes hiti. Vse mora biti hitro – odgovor, sporočilo, rezultat. Zato ni več prostora za miren pogovor. Ampak znakovni jezik potrebuje čas. Pogled. Prisotnost. Razumevanje.
Ko se pogovarjamo v znakovnem jeziku, moramo biti tukaj in zdaj. To je prava komunikacija – ne hitrost, ampak povezanost.
Ne rabimo usmiljenja. Ne rabimo, da nas rešijo.
Rabimo spoštovanje.
To pišem iz izkušnje. Ker to živim – vsak dan. Ker verjamem, da se resnična sprememba začne, ko nas ljudje ne samo slišijo, ampak tudi vidijo.
In tudi drugi morajo razumeti, da je znakovni jezik del vsakdana. Da spoštovanje in razumevanje nista samo v enem tednu, ampak vsak dan.
Teden je že mimo.
A zame ta tema ni končana, ker jo živim vsak dan.
Ne pišem zaradi datuma, ampak zato, ker svet to še vedno potrebuje – razumevanje, prisotnost in spoštovanje.
Znakovni jezik ni praznik – je življenje.
Vir: TIPK TV
Ko sem začela poslušati sebe
Verjela sem, da ga bom našla, če bom dovolj delala in če bom našla pravi način.Iskala sem, ker nisem več zdržala nemira v sebi. V glavi je bilo preveč misli, ki se niso ustavile. V telesu sem čutila napetost, v srcu praznino – nekaj je manjkalo, a nisem razumela zakaj.Zdelo se mi je, da mora nekje obstajati nekaj, kar bo vse pomirilo.
Ko sem se umaknila iz sveta
Prišel je trenutek, ko nisem več mogla naprej.Telo in duša sta mi pokazala, da moram počivati in najti mir.Takrat sem si dovolila – ustaviti se, zadihati in poslušati sebe.To ni bilo lahko, ampak je bilo pošteno do mene.Zdaj razumem, da odmik ni nič slabega.Je čas, ko človek spet začuti sebe in razume, kaj mu je res pomembno.
Depresija ni bila konec. Bila je klic.
To pišem, ker vem, da tema ni nekaj, kar nas uniči.Tema nas lahko tudi ustavi in pokaže pot - spomnimo, kdo smo. Zame depresija ni bila konec, bila je klic, da začnem živeti drugače.
Moja tetovaža – Angel in Devil
Dolgo nisem razumela svoje tetovaže. Zdaj vem, kaj mi je želela povedati.
Kava – zgodba, ki se je končala
Včasih sprejmemo nekaj, kar sploh ni naše. Samo zato, ker to počnejo vsi.
Možgani. Srce. Duša.
Ko srce vodi, možgani pomagajo, telo govori in duša zasije.
Moj prvi korak s škarjami
Včasih se želja, za katero misliš, da je že mimo, vrne prav takrat, ko nekdo verjame vate. To je zgodba o zaupanju, pogumu in o tem, kako je nekdo v meni videl človeka — in mi podaril priložnost, da naredim svoj prvi korak. 💛
Povezujemo srca
Ko sem bila mlajša, sem pogosto mislila, da moram biti takšna, kot pričakujejo drugi.Da moram vedno kretnjati, govoriti in pisati brez napake — da bi dokazala, da zmorem.
Ne nazaj. Ne jutri. Zdaj.
Veliko ljudi pravi: »Včasih je bilo lepše – manj stresa, več miru, več brezskrbnosti.«A vsak čas ima svojo svetlobo in svojo temo.Preteklost nas uči potrpežljivosti, sedanjost nas kliče k resnici – prihodnost pa gradimo z izbiro, ki jo naredimo danes.
Zakaj me motita besedi nasvet in pomagam
Ste se kdaj vprašali, kako močno vplivajo besede, ki jih izgovarjamo?V tem zapisu delim svojo resnico o tem, zakaj me nekatere besede odpirajo, druge pa zapirajo.
Ko fotografija postane občutek
Včasih fotografija ni le slika. Je trenutek, ki ga začutiš.Tako je nastala tudi ta zgodba – ko sva z Mašo našli pot druga do druge.Brez veliko besed, a z veliko občutka.
Add comment
Comments