Depresija ni bila konec. Bila je klic.

Ko sem bila majhna, sem bila tiha, mirna in rada sama.Najraje sem bila zunaj vsak dan – med drevesi, travo in živalmi.Tam sem se počutila varno in svobodno.Ljudje me večinoma niso razumeli.Velikokrat sem bila sama, v samoti.Zato sem se naučila pogovarjati s sabo.V miru sem razmišljala, čutila in opazovala svet.Kasneje sem začela slediti svetu – mnenjem, hrupu, pričakovanjem drugih.Takrat sem se izgubila.Pozabila sem nase in dovolila, da me svet rani.Po drugem porodu sem začela poslušati sebe.Rekla sem si: dovolj.Počasi sem se vračala k miru in resnici v sebi.Ni bilo lahko.Ampak danes vem - ta mir me je pozdravil.Ko sem se ustavila, sem končno spet našla sebe. ✨ Včasih moramo izgubiti stik s svetom, da spet najdemo stik s sabo.Če si kdaj izgubil(a) stik s sabo – verjemi, da te mir vedno čaka nazaj. 💛

Veliko ljudi razmišlja z glavo.Najprej analizirajo, iščejo razloge, šele potem poslušajo, kaj čutijo.Jaz pa obratno.Najprej čutim, šele potem poskušam razumeti.Dolgo sem mislila, da je z mano nekaj narobe, ker nisem znala vsega razložiti. Ampak zdaj vem, da to ni napaka.Ko poslušaš občutek, vidiš več.Opaziš, kdaj nekaj ni iskreno.In veš, kdaj je nekaj prav zate.Ko slediš občutku, se lažje odločiš, kaj je prav zate.Manj razmišljaš, več zaupaš sebi.Danes ne bežim več od tega.Ker vem – občutek ne laže.  Če tudi ti najprej čutiš in šele potem razumeš – nisi sam(a). Če tvoj občutek pove nekaj, kar ne znaš razložiti – to ni zmeda.To je tvoj pravi glas.

Veliko ljudi ne razume, koliko srca je v ustvarjanju.Za vsako črto stoji človek –s potrpežljivostjo, z občutkom, z dušo.To ni samo ideja.To je oblikovanje, ročno delo, črta po črta.To je energija, ki si jo vložil(a) v vsako linijo.Ko nekdo to vzame in malo spremeni, to ni navdih.To je nepošteno.Ne gre za lastništvo, ampak za spoštovanje.Zame ustvarjanje ni tekmovanje, ampak povezanost.In ko tega ni, nekaj pomembnega izgine.Lahko kopiraš obliko, a ne moreš kopirati moje roke,moje duše.Ker kar je ustvarjeno iz resnice, ima svoj pečat.In ta se vedno prepozna. 💛Za vse, ki ustvarjate v tišini –vem, da boli, ko vas ne vidijo.Ampak ne nehajte.Vaše delo ima moč, tudi če je nevidna. 💛

Nekoč sem sodelovala pri različnih projektih in vanje vložila svoj čas, trud in srce.Delo je bilo prostovoljno, iz srca, ker sem verjela v skupno energijo in iskreno sodelovanje.Hvaležna sem za vse izkušnje in trenutke, ki sem jih doživela in se iz njih naučila.A včasih drugi vidijo le formalno nalogo ali korist.Zahvala ali priznanje ni vedno dovolj.Ne vidijo človeka, ki stoji za tem,ne vidijo vložka, ki prihaja iz srca.In to boli.Zdaj sem stopila naprej - ne iz jeze ali maščevanja,ampak z jasnostjo in mirnostjo v sebi.Cenim svoj trud, svoje srce in svojo pot.Včasih je treba odstopiti, da lahko spet zadihaš in ohraniš svojo vrednost ter notranji mir.🌱 Hvaležna sem sebi, ker sem verjela in vztrajala.Hvaležna sem vsem, ki so delili pot z mano.💛 Za vse, ki kdaj obupajo ali se počutijo nevidni:Vaš trud, vaše srce in energija štejejo.Niste sami.Vaša vrednost je vedno prisotna.

Veliko ljudi misli, da pomeni biti pozitiven(a) in miren(a) vsak dan.Da moraš molčati, da bo mir v hiši.Da ne smeš pokazati, kaj te boli.Mnogi iščejo mir v naravi, jogi, kristalih ali hrani.A pravi mir ne pride od zunaj – pride iz tebe.Pride, ko si iskren(a) s sabo.Ko si dovoliš čutiti vse – tudi bolečino.Ko nehaš skrivati in začneš govoriti resnico.Pravi mir ni, da se delaš, da je vse v redu.Pravi mir je, ko si iskren(a), tudi če te boli.Pride, ko sprejmeš, da nisi popoln(a).Ko nehaš igrati vlogoin si to, kar si.Ko najdeš mir v sebi,svet okoli tebe postane lažji. 💛

Ko sem rodila svojo hčerko, sem hitro opazila nekaj čudnega.Skoraj vse, kar sva dobili, je bilo roza.Oblačila, odeje, igrače.V trgovinah pa roza za deklice, modra za fante.Vprašala sem se: zakaj?Saj odrasle ženske tudi ne nosimo samo roza.Zakaj bi morale deklice?Moji deklici imata oblačila in igrače vseh barv.Igrata se z vsem, kar jima je všeč – z avtomobilčki, kockami, punčkami.Ne ločim po spolu, ker otrok tega ne vidi.Otrok čuti.Svet pa hitro uči pravila -kaj je prav in kaj ni.In tako ljudje počasi pozabijo nase.Začnejo delati to, kar drugi pričakujejo.Ko gledam svoji deklici, vidim resnico.Ne razmišljata, kaj bi morali biti.Samo sta.Igrata se, smejeta se, živita.In to je prava svoboda, ki jo odrasli pogosto pozabimo. 💛

Danes zapuščamo hišo, ki je bila del naše zgodbe.Tu smo živeli, se učili in objemali.Tudi ta kraj bo za vedno del nas – topel, domač in poln spominov.Zadnje čase smo v tej hiši težko dihali.Duša pa je ves čas tiho govorila:»Prodaj hišo.«Odločili smo se, ker nas je stari način življenja dušil.Zdaj čutimo svobodo in notranji mir.Počasi gradimo novo pot.Ni lahko zapreti vrat.A vem – hišo lahko zapustimo, a dom ostane v nas - v spominih, ljubezni in miru, ki jih nosimo naprej. 💛Če te stari način življenja duši –ne samo v hiši, ampak tudi v stvareh, odnosih, delu ali načinu življenja – poslušaj, kaj ti govori duša.Naredi korak. 🌿

Vsaka objava, vsaka misel, vsaka beseda, vsak pogovor –nastane iz mene.Iz časa, iz energije, iz truda.Dolgo sem mislila, da to ni delo.Da če pišem iz srca, tega ni prav šteti kot službo.A danes vem – to je moje delo.Samo drugačno. 💛Ne spadam v stari sistem.Ne hodim v pisarno, ne delam po urniku.Moj poklic je iz srca.Moj prostor je mir.Moj cilj je resnica.In to ni lahko.Ker svet pogosto ne razume tistih,ki delamo drugače – tiho, globoko, resnično.Ampak vem, da ima tudi to delo svojo vrednost.Ker zahteva enako –energijo, čas, trud, pogum in zaupanje,da ima vse svoj namen. Ne prosim za priznanje.Samo opominjam –da tudi delo srca šteje.Da tudi tihi poklici gradijo nov svet. 🌿👉🏻 Vsak tvoj dar – misel, srček, objem ali prispevek:https://www.svetlobnamonika.com/prispevek

To ni zgodba o bolečini.To je zgodba o razumevanju in svobodi. Spoznala sem, da ljudje včasih ranijo,ker ne razumejo sebe.Ker ne znajo drugače.Dolgo sem čakala, da se opravičijo.Da razumejo, koliko je bolelo.Zdaj vem, da tega ni treba čakati.Ne čakam več, da drugi vidijo mojo vrednost.Vidim jo sama.Ko spoštujem sebe, me spoštujejo tudi drugi.Odpustila sem.Ne zato, ker so zaslužili -ampak ker sem izbrala mir. 🌿Odpuščanje ne pomeni, da pozabiš.Pomeni, da spustiš to, kar ni tvoje.Da rečeš:»Dovolj. To ni več moje.«Iz vsake izkušnje, iz vsakega človeka, ki je prišel v moje življenje, sem se nekaj naučila – od tistih, ki so me imeli radi, in tudi od tistih, ki so me ranili.Prav vsi so mi pomagali, da sem bolje razumela sebe.Zato danes hodim mirno.Brez jeze.Brez zamer.✨ To je ista resnica, kot so jo učili Jezus, Buda in modreci:- Ko razumeš, odpustiš.- Ko spustiš, si svoboden(a).Zdaj samo gledam, razumem, govorim resnico in grem naprej. 💛❤️ Odpustila sem. Ti?🙏 Samo delim, kar sem preživela -v upanju, da bo komu pomagalo najti svoj mir.

Težko je opisati, kaj delam.Ker to, kar delam, je nekaj novega.Ne učim iz knjig in ne zdravim po metodi.Govorim o življenju, o resnici in o občutkih.Trenutno veliko pišem, ker sem dolgo molčala.Zdaj želim, da se sliši tisto, kar sem prej tiho čutila.Ko govorim, ljudje začutijo mir.Ker ne razlagam z razumom, ampak s srcem.Podpiram ljudi: - da se umirijo in poslušajo sebe.- da spet zaupajo svojemu občutku in živijo bolj mirno.- da ne skrivajo več sebe, ampak začutijo, kdo so v resnici. Če ti je blizu, ostani še.Če ne, tudi to je v redu.Vse, kar delim, je iz srca.Nič ni obvezno.Samo povabilo, da začutiš sebe. 🌿💛 Svetlobna MonikaPoišči resnico, najdi sebe.

Dolgo sem mislila, da bom z mejo izgubila druge.Bala sem se, da bodo mislili, da sem hladna ali neprijazna.A ko sem končno rekla »dovolj«, sem prvič začutila mir - ker sem začela spoštovati sebe. 🪴Meja ni zapiranje pred ljudmi.Je iskrenost, ki varuje tvojo energijo, telo in srce.Ko postaviš mejo, vidiš razlike.Nekateri razumejo in ostanejo.Drugi se umaknejo, ker ne znajo spoštovati.Ni lahko, vem.A ko spoštuješ sebe, pride mir.Ne izgubiš ljudi.Najdeš sebe. 💛

Si kdaj pomislil(a), kdo res vodi tvoje življenje?Dolgo sem verjela, da me vodi svet.Da moram slediti drugim, da bom dovolj.Da moram delati več, da bom mirna.Da moram biti popolna, da me bodo sprejeli.Živela sem tako – v boju.Zdaj vem, da to ni res.Da me ne vodi vse okoli mene, ampak jaz.Ko poslušam sebe, se življenje umiri.Ko zaupam občutku, pride jasnost.Ne vodi me več strah.Ne vodi me mnenje drugih.Ne vodi me denar.Vodim jaz – skupaj z življenjem.Bog ni nekje daleč.Je tukaj – v meni, ko sem iskrena.Ko ostaneš v resnici, pride mir.Ko sem resnična, naprej gre življenje z menoj.Ni mi treba nič dokazovati.Samo čutim in sem. 💛Če si se v teh besedah prepoznal(a),mogoče tudi tebe življenje že kliče, da mu zaupaš.