To pišem, ker vem, da tema ni nekaj, kar nas uniči.
Tema nas lahko tudi ustavi in pokaže pot - spomnimo, kdo smo.
Zame depresija ni bila konec, bila je klic, da začnem živeti drugače.
Nisem razumela, kaj se dogaja. Čutila sem praznino, žalost, bolečino … in dolgo sem verjela, da sem samo jaz narobe.
Čutila sem, kot da me ni – kot da življenje teče mimo mene in jaz samo obstajam.
Potem so mi rekli: To je depresija.
Ko sem to slišala, sem se ustrašila še bolj. Na spletu sem našla tisoč razlag – nekatere so se ujemale z menoj, druge ne.
Zdelo se mi je, da se izgubljam v tujih besedah, in začela sem verjeti, da je z menoj nekaj narobe.
V resnici sem čutila samo to, da me boli.
Da ne zmorem. Da je življenje težko.
A v meni je ostal majhen občutek – želja, da se izboljša, da poiščem pomoč, da ne obupam.
Sem začela poslušati: najprej druge, ki so me podprli, potem sebe.
Je prišel trenutek dan, sem ustavila in sem našla resnico:
Tema ni bila moj konec. Tema je bila klic.
Nisem bila le »bolna«, nisem bila le »depresija«.
Klic, da se ustavim. Da obrnem pogled vase. Da začnem živeti drugače.
Depresija ni bila moja sovražnica. Bila je učiteljica.
Pokazala mi je, kje sem izgubila sebe, in me naučila, kako se vrnem.
Ko se ozrem nazaj, razumem: ničesar ni bilo narobe z menoj.
Le življenje me je ustavilo, da sem lahko končno poslušala sebe.
Stara slika.
Življenje me je ustavilo, ker sem prej preveč hitela, poslušala druge, in nisem slišala sebe.
Tudi iz teme lahko zraste svetloba.
Včasih se zdi, da je vse končano, a v tišino začne rasti nekaj čisto novega.
Svetloba se vedno najde pot.
Add comment
Comments