Prišel je trenutek, ko nisem več mogla naprej kot prej.
Telo in duša sta mi pokazala, da moram počivati in najti mir.
Takrat sem si dovolila – ustaviti se, zadihati in poslušati sebe.
To ni bilo lahko, ampak je bilo pošteno do mene.
Zdaj razumem, da odmik ni nič slabega.
Je čas, ko človek spet začuti sebe in razume, kaj mu je res pomembno.
Včasih sem bila povsod – v stiku z ljudmi, v pogovorih, v delu, v gibanju. Svet je bil glasen in poln pričakovanj.
Potem pa sem začutila, da ne zmorem več.
Nisem se odločila z razumom, ampak z občutkom.
Vsak dan sem čutila, da izgubljam stik s sabo.
In nekega dne sem se preprosto odločila – umaknila sem se iz sveta.
Ko sem se ustavila, sem slišala vse, kar je bilo prej skrito.
Veliko sem razmišljala, se soočala s sabo in spoznavala resnico.
Odgovori niso bili lahki, a bili so resnični.
Nisem bila pripravljena na to, kar je prišlo – bolečino.
Moja duša mi je govorila že dolgo, jaz pa je prej nisem opazila.
To ni bil beg, ampak prehod – čas, ko sem se začela počasi spreminjati.
Začela sem:
-
spreminjati znotraj sebe – svoje misli, čustva, reakcije. Manj sem gledala, kaj želijo drugi, in bolj sem poslušala, kaj čutim jaz.
-
učiti se sprejemati stvari – ne več bežati, ko je bilo težko. Samo priznati: »To me boli. To je del mene.«
-
videti resnico, ki sem jo prej skrivala – začela sem opaziti, kaj v meni ni bilo iskreno, kje sem igrala vlogo in kje sem se skrivala pred sabo.
Ko sem to razumela, sem začela čutiti:
to sem jaz.
Ne popolna, ampak resnična.
Danes vem, da je bil ta umik potreben.
Pomagal mi je, da sem se ustavila, pomirila in našla mir v sebi.
Nisem več ista.
Bolj sem mirna.
Bolj prisotna.
Bolj jaz.
Zdaj ne bežim več pred svetom.
Ko poslušam sebe, čutim mir.
Umaknila sem se, da sem spet začutila sebe.
💛
Povabilo bralcu:
Če tudi ti čutiš, da ne zmoreš več kot prej –
ni nič narobe, če se malo umakneš.
To ni konec.
To je začetek, da spet najdeš sebe.
Add comment
Comments