Ko sem začela poslušati sebe

Iskala sem ga povsod. Verjela s, da ga bom našla, če bom dovolj delala in če bom našla pravi način.
Iskala sem, ker nisem več zdržala nemira v sebi. V glavi je bilo preveč misli, ki se niso ustavile. V telesu sem čutila napetost, v srcu praznino – nekaj je manjkalo, a nisem razumela zakaj.
Zdelo se mi je, da mora nekje obstajati nekaj, kar bo vse pomirilo.

V meditaciji sem se učila dihati. Na sprehodih sem iskala stik z naravo. V masaži sem poslušala svoje telo.
V zdravi prehrani sem iskala ravnovesje in moč.
V jogi sem se učila povezati telo, dih in misli.
V knjigah sem našla besede, ki so me za trenutek pomirile in mi dale občutek, da nisem sama.

Vse to mi je pomagalo, a mir je trajal le kratek čas.
Ko sem se vrnila v vsakdan, so se misli in napetost hitro vrnile.

Čez dan sem bila zelo aktivna – delala sem, skrbela za dom, otroka, opravke, in bila v stiku z ljudmi, jim pomagala, poslušala, dajala del sebe.
Zvečer sem hitro zaspala, a znotraj sem bila še vedno napeta. Telo je počivalo, misli pa niso.

Večkrat sem se počutila utrujeno od iskanja.
Včasih sem samo sedela, včasih jokala,
in počasi sem začela čutiti, da se nekaj spreminja –
da se telo sprošča in da v možganih ni več toliko hrupa.

To ni prišlo čez noč.
Dogajalo se je počasi.
Ko nisem več iskala, sem se začela umirjati.
Mir ni prišel iz knjig, vadbe ali hrane.
Prišel je iz mene.

Ko sem začela poslušati sebe,
sem začela razumeti, kaj pomeni biti mirna.