Včasih sprejmemo nekaj, kar sploh ni naše. Samo zato, ker to počnejo vsi.

Ko srce vodi, možgani pomagajo, telo govori in duša zasije.

Včasih se želja, za katero misliš, da je že mimo, vrne prav takrat, ko nekdo verjame vate. To je zgodba o zaupanju, pogumu in o tem, kako je nekdo v meni videl človeka — in mi podaril priložnost, da naredim svoj prvi korak. 💛

Ko sem bila mlajša, sem pogosto mislila, da moram biti takšna, kot pričakujejo drugi.Da moram vedno kretnjati, govoriti in pisati brez napake — da bi dokazala, da zmorem.

Veliko ljudi pravi: »Včasih je bilo lepše – manj stresa, več miru, več brezskrbnosti.«A vsak čas ima svojo svetlobo in svojo temo.Preteklost nas uči potrpežljivosti, sedanjost nas kliče k resnici – prihodnost pa gradimo z izbiro, ki jo naredimo danes.

Ste se kdaj vprašali, kako močno vplivajo besede, ki jih izgovarjamo?V tem zapisu delim svojo resnico o tem, zakaj me nekatere besede odpirajo, druge pa zapirajo.

Včasih fotografija ni le slika. Je trenutek, ki ga začutiš.Tako je nastala tudi ta zgodba – ko sva z Mašo našli pot druga do druge.Brez veliko besed, a z veliko občutka.

Moja porodna zgodba je pot dveh svetov: v tišini sem se izgubila, z ljubeznijo sem se našla.

Ko sem bila mlada, nisem razumela, zakaj je papir tako pomemben. Dolgo sem iskala odgovor.Zdaj vem – odgovor je v poti, ki sem jo prehodila: skozi žalost in veselje, skozi tišino in boleče padce ter v trenutkih, ko sem spet našla moč, da se dvignem.

"Vedno sem čuvala druge.  Zdaj čuvam sebe."

Včasih mislimo, da moramo slediti pravilom. Da moramo biti kot drugi. A jaz sem šla drugače. In danes vem – prav zato sem našla sebe.