Včasih sprejmemo nekaj, kar sploh ni naše.
Samo zato, ker to počnejo vsi.
Leto 2018 — ko sem mislila, da potrebujem kavo, da sem dovolj.
Dolgo sem mislila, da brez nje ne gre. A resnica je, da je nikoli nisem zares marala. Že kot otrok mi ni dišala. Ko sem jo prvič poskusila, sem jo hitro zavrnila. Stara sem bila komaj 19 let. Takrat sem bila izgubljena, pozabila sem nase in iskala nekaj, kar bi zapolnilo praznino. Ponudili so mi nekaj, kar sploh ni bila prava kava – bila je bela kava. Počasi sem jo začela sprejemati. Vsak dan sem jo pila z drugimi, v družbi. Doma si je nikoli nisem skuhala. Ni mi bila nujna – bila je samo navada, del ljudi okrog mene.
Ko sem prvič poskusila pravo kavo, mi je bila grozna. Skoraj sem bruhala. A korak za korakom sem jo začela sprejeti. Ko sem jo pila z drugimi, sem se počutila, kot da spadam k njim. Kot da nisem več sama.
Med nosečnostjo sem jo večkrat pustila. Tudi po porodu. A vedno sem se vrnila. Kot da bi me nekaj vleklo nazaj k njej, čeprav mi v resnici ni bila všeč. Po drugem porodu pa sem jo zares pustila. Nič več me ni klicala. Nič več mi ni pomenila. Začutila sem: brez nje mi je bolje. Moje telo je zadihalo. Moja glava je bila bolj jasna. In moje srce – bolj svobodno.
Odločila sem se. Konec. Nehala sem.
Zdaj sta minili že dve leti.
Dve leti brez kave.
In to mi je prav.
Ne manjka mi. Ne potrebujem je.
Ne iščem več občutka pripadnosti v skodelici.
Zdaj si pripadam – jaz.
Včasih je pogum tudi to, da nehamo nekaj, kar nam nikoli ni resnično pripadalo.
In v tišini brez tega… znova najdemo sebe.
Add comment
Comments