Možgani. Srce. Duša.

Smo človek. Imamo telo. Imamo možgane. Imamo srce. Imamo dušo.
To ni naključje. To je darilo.

Od malih nog so nas učili predvsem z možgani: kako razmišljati, kako rešiti naloge, kako biti “prav”.
A niso nas učili poslušati sebe.
Niso nas učili, kako začutiti.
Niso nas učili, kako sprejeti bolečino.
Niso nas učili, kaj pomeni biti ČLOVEK.

Zato smo marsikdaj pozabili nase. Poslušali smo, kaj mislijo drugi, a nismo več slišali, kaj čutimo sami.

– Možgani znajo razumeti. A srce ve, kaj boli.
– Možgani znajo pojasniti. A srce ve, kaj je res.
– Možgani znajo analizirati. A srce ve, kaj potrebuješ.

Dolgo sem poslušala samo možgane. Bila sem tiha, pridna, razumela sem druge – a sebe ne.
Ko me je nekaj bolelo, sem iskala razlage.
Ko sem bila žalostna, sem iskala logične odgovore.
Ko sem bila vesela, sem se spraševala, če je prav.
In ko sem bila jezna, sem se bala, da me ne bodo imeli radi.

Toda nekaj se je spremenilo.
Prišel je trenutek, ko sem se ustavila.
In takrat sem spoznala:
možgani ne čutijo. Srce čuti. Telo čuti. Duša ve.

Možgani niso sovražnik. So dar. A niso gospodar.
Srce lahko vodi. Duša lahko kaže smer. Telo je naš glasnik.
Možgani naj služijo, ne odločajo sami.

Ko to razumeš, se vse spremeni.
Začneš poslušati. Opazovati. Čutiti.

– Ko me nekaj zaboli v prsih, je to sporočilo.
– Ko se mi zamegli glava, telo kliče po počitku.
– Ko se pojavijo solze, govori srce – pokaže, da nekaj res čutim.
– Ko pride tišina, govori duša – pokaže, kdo v resnici sem.

To je stik. To je življenje. To je človek.

Svet ne potrebuje več popolnih možganov.
Svet potrebuje več resničnih src. In pogumnih ljudi, ki poslušajo svojo dušo.