Včasih se želja, za katero misliš, da je že mimo, vrne prav takrat, ko nekdo verjame vate.
To je zgodba o zaupanju, pogumu in o tem, kako je nekdo v meni videl človeka — in mi podaril priložnost,
da naredim svoj prvi korak. 💛
Nisem vedela, da se bo zgodilo tako hitro. Ona je prebrala moj zapis – da sem si nekoč želela postati frizerka, a so mi rekli, da nisem primerna. Iskreno, nisem več pričakovala, da se bo to sploh zgodilo. Mislila sem, da je ta želja že mimo. In potem je rekla nekaj, kar mi je odprlo srce: »Jaz pridem k tebi. Naj poskusiva.« Bila sem presenečena. In hkrati polna veselja. Povedala sem ji iskreno: »Še nisem poskusila.« A ona je zaupala. In prišla.
Ko je stopila skozi vrata, sem začutila topel občutek v telesu. V mislih sem si tiho ponavljala: »Zmorem. Verjamem.« In res je prišel mir v moje telo.
Najprej sva sedeli skupaj in se pogovarjali. Korak za korakom sva postajali bolj sproščeni. Ko sem nato začela delati, sem čutila mešanico strahu in miru. Moje roke so bile še negotove, a moje srce je bilo odprto. Ona mi je iz svojih izkušenj razlagala, kaj je dobro in kaj ne pri barvanju in striženju. Jaz sem poslušala, sledila in se učila – z občutkom. Vsak gib je bil učenje. Vsak trenutek je bil korak naprej.
Napaka se je zgodila – barva ni prijela, kakor sem si želela. Zelo mi je bilo lepo, da je ona to hitro razumela – in ni bilo konec. Rekla mi je, da če imam dvom, lahko gre tudi k drugi frizerki. A jaz sem se nasmehnila in rekla: »Ne skrbi. Jaz se učim — in verjamem, da bo lepo.« Sva nadaljevali. Pri striženju sva se učili skupaj, se smejali in iskali svojo pot do konca.
Na koncu sva obe začutili nekaj več. Ne samo urejene lase. Čutili sva stik, bližino, resnico.
In res je bilo. Na koncu sva obe čutili prijetno, zadovoljno.
In ko je rekla, da mi želi plačati za moje delo, sem začutila nekaj globljega: da spoštuje mene — kot človeka. Da vidi moj trud, moj čas, moje srce.
In sem spoznala …
– da ni pomembno, kdo ima diplomo, ampak kdo prinese srce
– da je največ vredno, ko nekdo verjame in zaupa, tudi če pride do napake — ker napaka je učenje
– da največ pomeni, ko nekdo da priložnost, da poskusiš
– da je dragoceno, ko nekdo tvoje delo spoštuje in je pripravljen plačati, ne le vzeti brezplačno
Takrat sem spoznala, da ni pomembna popolnost. Pomembno je, da se človek odpre človeku. Da vidi drug v drugem Človeka. In ona je to videla v meni. Cenim jo. Posebna duša je. Nosila jo bom v svojem srcu. 💛
🌙 Misli za srce
Kadar nekoga res vidiš, mu daš dar, ki je večji kot popolnost. Ne gledaš, ali je vse brez napak — ampak vidiš človeka: njegov trud, pogum, srce in čas. Se začne počutiti sprejet, spoštovan in dovolj tak, kot je.
In v tem trenutku, ko je nekdo verjel vame, sem začela verjeti tudi jaz. To je bil moj prvi korak — ne samo kot frizerka, ampak kot človek, ki hodi po svoji poti.
Add comment
Comments