Moj prvi jezik je slovenski znakovni jezik.
Ne govorim, zato pišem – pisanje je moj glas.

Moja pot

Moja šola ni bil sistem, ampak življenje.
Prehodila sem težke poti, padla in vstala.
Čutila sem strah, bolečino in veliko tišine. Pogosto nisem našla odgovora, a srce je vse shranilo.
Tam sem se naučila poslušati – sebe in svoje občutke.
Ugotovila sem, da v tišini pridejo na plano stvari, ki jih prej nisem opazila.
Resnica je lahko dolgo skrita, a prej ali slej pride na dan.
To ni klic po pomoči – to je moja pot in moč, ki jo zdaj delim naprej.

Zakaj pišem

Pišem zato, ker verjamem v resnico.
Verjamem, da iskrene besede lahko zdravijo, dajejo moč in povezujejo ljudi.
To, kar delim, prihaja iz srca – in tam se dotakne tudi tebe.

Prostor zate

Ta prostor ni za vse.
Je za tiste, ki čutijo globlje, ki gredo počasneje in ki v sebi nosijo tišino, a iščejo resnico.
Ni ti treba razumeti vsake besede in ni ti treba vedeti vsega.
Dovolj je, da poslušaš sebe.

Povabilo

Če te nekaj pokliče – ostani.
Vzemi, kar ti pomaga.
Kar ne začutiš, pusti.
Tudi to je del tvoje poti.

Opomba

Moje pisanje ni vedno popolno. Slovnica včasih ni pravilna.
A to je moj resnični glas.
Pomembno je, da pride iz srca – in tam je resnica.