Ko sem želela biti takšna kot drugi
Ko sem bila mlajša, sem pogosto mislila, da moram biti takšna, kot pričakujejo drugi.
Da moram vedno kretnjati, govoriti in pisati brez napake — da bi dokazala, da zmorem.
Ampak ob tem sem izgubljala sebe.
Kot da ves čas nekaj igram, a me nihče ne vidi takšno, kot res sem.
Potem sem začela čutiti resnico:
ni moja naloga, da me vsi razumejo.
Moja naloga je, da ostanem res jaz.
Povezujemo
Moj notranji svet
Sem gluha. Slovenski znakovni jezik je moj prvi jezik.
Zame ni samo način sporazumevanja, ampak poseben, čuten svet, ki ga čuvam.
Ko znakuješ, ne uporabljaš samo rok, ampak celo telo: obraz, mimiko, čustva, prostor okoli sebe.
Zato ga uporabljam le, ko čutim, da je prostor pravi, varen in spoštljiv — ne kar vsak dan javno.
Moja meja
Veliko ljudi pričakuje, da bom kot gluha vedno kretnjala.
Da bom delala videe, razlagala, razumela vse.
Ampak jaz čutim drugače.
Zame je znakovni jezik dragocena energija, zato jo varujem.
Če nekdo res želi poslušati in potrebuje podporo, takrat kretam.
Če ne, raje pišem.
Rada se pogovarjam počasi, globoko, z enim človekom naenkrat — v miru.
Ne na hitro. Ne površno.
Zato svojih misli ne delim v videih na družbenih omrežjih,
ampak raje v zapisanih besedah — kjer jih lahko izrazim počasi, z zbranostjo in mirno energijo.
Občutek manjvrednosti
V svetu gluhih je veliko različnosti.
Nekateri kretnjajo brez govora.
Nekateri kretnjajo in zraven govorijo.
Nekateri dobro pišejo, drugi slabše.
Včasih sem se zaradi tega počutila manj vredno.
Kot da moram biti enaka kot drugi, da bi bila »dovolj dobra«.
A danes vem, da to ne pomeni, da je kdo boljši.
V skupnosti gluhih, ki uporabljamo slovenski znakovni jezik, nismo vsi enaki.
Vsak ima svoj način, svojo zgodbo in svoje sposobnosti in prav ta različnost je dragocena.
Kar pokažem svoji hčerki
Doma uporabljamo samo slovenski znakovni jezik, ker nam to ustreza.
To je naš domači jezik, v katerem se počutimo varno in povezano.
Zanj je to naraven prostor, kjer lahko nežno spoznava svoj prvi jezik. 🌙
Ko je v vrtcu ali zunaj med ljudmi, pa se srečuje z govorom.
Tam sliši, kako ljudje govorijo, in se tudi tega uči — naravno, skozi opazovanje in igro.
Ne učim je, kaj mora izbrati, in je ne popravljam.
Samo odpiram prostor, da lahko spoznava svet takšen, kot je —
da obstajajo različni jeziki in različni načini izražanja.
Želim, da vidi, da sta oba jezika resnična.
Da ni eden boljši od drugega.
Da lahko začuti, kaj ji je blizu — in sama najde svoj način.
Sprejetost namesto popravljanja
Gluhi ne potrebujemo, da nas nekdo nenehno dviguje, uči ali popravlja.
Potrebujemo, da nas vidijo, čutijo in sprejmejo točno takšne, kot smo. 💛
Nehajmo gledati na gluhe kot na nekoga, ki ga je treba popraviti ali izboljšati.
Nehajmo pričakovati, da bodo rasli tako, kot si predstavlja zunanji svet.
Takšna pričakovanja ustvarjajo pritisk.
In ko je človek ves čas pod pritiskom, izgublja stik — z drugimi in sam s seboj.
Šele ko se počutimo sprejete, lahko resnično rastemo —
ne zato, da bi postali »boljši«, ampak da bi postali bolj svoji.
Zaključek
To sem jaz.
Ne popolna. Ne takšna, kot pričakuje svet.
Ampak resnična.
Z rokami, ki znakujejo, kadar čutim, da je prav.
Z besedami, ki jih pišem, kadar želim deliti svojo resnico.
In s srcem, ki verjame, da se resnično povežemo —
ni treba, da smo vsi enaki, ampak takrat, ko si dovolimo biti to, kar smo.
„Ko spoštujemo različnost, se ne rabimo več dokazovati drug drugemu.
Samo biti to, kar smo.“
Objem Zemlje
Kako bi se počutil(a), če bi jaz rekla: “Ni treba, da smo vsi enaki”?
Add comment
Comments