Veliko ljudi pravi:
»Včasih je bilo lepše – manj stresa, več miru, več brezskrbnosti.«
A vsak čas ima svojo svetlobo in svojo temo.
Preteklost nas uči potrpežljivosti, sedanjost nas kliče k resnici – prihodnost pa gradimo z izbiro, ki jo naredimo danes.
Preteklost – zgodbe, ki nosijo modrost in tišino.
Ko rečejo včasih, govorijo o preteklosti – času naših staršev in starih staršev.
Takrat je bilo življenje res bolj povezano z naravo, delo je bilo počasnejše.
Ljudje so več časa preživeli skupaj.
Srečali so se v živo – na klepetu, ob delu, ob praznikih.
Otroci so tekali zunaj, v naravi.
Telefonov in zaslonov skoraj ni bilo.
A hkrati je imela preteklost tudi drugo stran.
O težkih stvareh, kot so nasilje, žalost, strah ali stiske v družini, se ni govorilo.
Veliko je ostalo skrito.
Otroci in starši so bolečino nosili v sebi, ne da bi jo lahko delili.
Mame so v sebi nosile težo skrbi.
Če so bile žalostne ali utrujene, niso imele prostora, da bi to pokazale.
Solze so pogosto ostale skrite.
Primer:
Mama, ki je bila utrujena od dela in skrbi za otroke, je tiho nadaljevala.
Namesto da bi povedala, da ji je težko, je skrila solze in se nasmehnila.
Otroci tega niso vedno videli, a so čutili, da nekaj ni v redu.
Očetje so nosili svojo tišino.
Od njih se je pričakovalo, da bodo močni.
Da ne jokajo.
Da ne pokažejo strahu.
Veliko stvari so zadrževali v sebi, ker niso imeli prostora, da bi jih delili.
Namesto da bi spregovorili, so pogosto molčali.
Primer:
Oče, ki je bil žalosten ali utrujen od dela, tega ni pokazal.
Namesto pogovora je svojo bolečino zadržal v sebi.
Včasih se je ta tišina pokazala kot jeza.
Drugič kot zapiranje vase, brez besed.
Otroci so pogosto odrasli prehitro, ker so prevzemali skrbi staršev.
In tako so se rane in neizrečene stvari prenašale naprej iz roda v rod.
Sedanjost, v kateri živimo
Danes je drugače.
O čustvih in bolečinah govorimo veliko več.
Lahko povemo, kadar nekaj ni prav.
Lahko poiščemo pomoč.
Lahko se odločimo drugače kot naši starši.
Imamo več svobode in več pravic.
Lahko se odločamo sami.
Jaz osebno čutim, da imam možnost izbrati svojo pot.
Kot gluha mama sem se naučila, da moja resnica šteje – tudi če je drugačna od večine.
Lahko povem, kaj me boli.
Lahko pokažem svojim hčerkama, da čustva niso nekaj, kar moramo skrivati.
Če sem žalostna, to povem.
Če sem vesela, to izrazim.
Tako vidita, da je v redu pokazati, kar čutimo – in da čustva niso slabost, ampak del življenja.
A tudi ta čas ni lahek.
Življenje je hitro.
Vsak dan se mudi.
Veliko delamo, veliko hitimo.
Veliko časa smo na telefonu ali računalniku.
Zato je manj miru.
Težko si vzamemo trenutek, da samo sedimo, smo tiho in se sprostimo.
Tudi za pogovor je manj časa.
Pogosto govorimo na hitro.
Redko se res poslušamo z mirnim srcem.
Sedanjost – korak tukaj in zdaj, kjer ustvarjamo novo.
Moje spoznanje
Ko primerjam preteklost in sedanjost, vidim:
– preteklost nas uči potrpežljivosti in povezanosti,
– sedanjost nas uči, da smemo govoriti o čustvih,
– prihodnost pa nas bo učila nekaj novega.
Zato ne verjamem, da je rešitev v tem, da bi popravljali preteklost ali želeli nazaj.
Pomembno je, da tukaj, kjer smo zdaj, ustvarjamo boljše.
– Iz preteklosti vzamem modrost – spomnim se, kaj je bilo dobro in kaj ne želim ponavljati.
– V sedanjosti izberem prisotnost – ustavim se, vdihnem in prisluhnem sebi.
– Prihodnost gradim z izbiro, ki jo naredim danes – z drobnimi koraki, kot je iskren pogovor ali trenutek miru.
To je moja odgovornost kot ženske, kot mame, kot varuhinje resnice.
Da ne bežim nazaj in ne živim samo za jutri.
Ampak da tukaj, vsak dan, ustvarjam prostor, kjer lahko jaz in moja družina dihamo bolj svobodno.
In ti?
Kaj te uči tvoja preteklost – in kaj izbiraš danes?
Add comment
Comments