Ko sem bila majhna, sem bila tiha, mirna in rada sama.
Najraje sem bila zunaj vsak dan – med drevesi, travo in živalmi.
Tam sem se počutila varno in svobodno.
Ljudje me večinoma niso razumeli.
Velikokrat sem bila sama, v samoti.
Zato sem se naučila pogovarjati s sabo.
V miru sem razmišljala, čutila in opazovala svet.
Kasneje sem začela slediti svetu – mnenjem, hrupu, pričakovanjem drugih.
Takrat sem se izgubila.
Pozabila sem nase in dovolila, da me svet rani.
Po drugem porodu sem začela poslušati sebe.
Rekla sem si: dovolj.
Počasi sem se vračala k miru in resnici v sebi.
Ni bilo lahko.
Ampak danes vem - ta mir me je pozdravil.
Ko sem se ustavila, sem končno spet našla sebe.
✨ Včasih moramo izgubiti stik s svetom, da spet najdemo stik s sabo.
Če si kdaj izgubil(a) stik s sabo – verjemi, da te mir vedno čaka nazaj. 💛
Add comment
Comments