Večkrat sem bila že na fotografiranju, a vedno sem nosila masko. Nisem bila jaz. Dolgo nisem razumela, zakaj. Ko pa sem se odločila, da poskusim še enkrat – tokrat iz sebe – sem začutila, da je to prava pot.

Ne maram, ko fotografija ostane samo lepa slika – brez tistega resničnega občutka.
A tukaj… je bilo drugače.

Ker sem gluha, sva se z Mašo učili komunicirati počasneje in bolj pozorno. Najprej sva si pisali. V miru sem ji lahko povedala, kaj mi je pomembno, kaj čutim, kaj si želim.

V živo sem včasih tiha, kdaj me kdo ne razume, a me ni bilo sram tega pokazati.
Vedela sem, da bova našli svoj način. Tako je steklo – počasi, a naravno, do tega, kar je bilo potrebno.

Ob tem sem spoznala nekaj, kar bom vedno nosila s seboj – ovire niso zunaj.
Niso situacije ali ljudje, ki bi me ustavili.
Ovire se pojavijo:

• če podvomim vase,

• če dovolim strahu,

• dvomu ali negotovosti, da me zadržujejo.

Če pa sledim srcu, če zaupam sebi in svojemu občutku, teh ovir ni.
Vse je v moji izbiri, ne v tem, kar pride od zunaj.

Sprva sva želeli fotografirati zunaj, a vreme je reklo drugače. Zato sva šli v studio.
Ko sem stopila vanj, sem začutila domačnost, toplino, prostor, kjer sem se lahko sprostila.

Potem je vse steklo samo od sebe – naravno, brez pritiska, brez navodil, brez iskanja popolnosti.

Maša ni ujela samo obraza. 
Ujela je dih. Trenutek. Dušo.

Če ob teh fotografijah začutiš toplino – dovoli, da ujame tudi tvojo. 💛
Kontakt do Maše najdeš tukaj: