Moja porodna zgodba je pot dveh svetov:
v tišini sem se izgubila, z ljubeznijo sem se našla.

To je zapis, kako se rodi mama.

Prvič: brez podpore

Prvi porod je bil odločitev, da greva s partnerjem sama. Brez tolmača. Brez dodatne osebe.
Ne vem točno, zakaj.
Morda je bil pogum. Morda upanje, da bo šlo. Morda želja, da se ne bi počutila preveč zahtevno.

Zjutraj mi je malenkost odtekla voda, a popadkov še ni bilo. Dojenček se je močno premikal. In meni je bilo strah. Po nekaj urah sva se odločila, da greva v porodnišnico. Ko so me pregledali, so rekli, da še nisem odprta.
To pomeni: »Ni še zares začelo.«

Potem so partnerja poslali ven zaradi pravil – Covida. In jaz … sem ostala sama.
V sobi. V pričakovanju. V telesu, ki je čutilo vse.
A nihče me ni poslušal. Svet me ni videl.
Samo otrok v meni je bil tam – in jaz.

On za ekranom. Jaz v tišini. Telo je klicalo. A nihče ni slišal.

Trajalo je dan in pol.
Vaginalni pregled, ob katerem sem skoraj zakričala, ampak nisem. Bila sem tiho. Telo se je umaknilo. Ni želelo sodelovati. Odprtost se je zmanjšala.
A zdravniki in medicinski sestri so bili res prijazni, prilagodljivi, a jaz se nisem počutila dobro, sproščeno in varno.
Bolečina, ki je ne bom pozabila.
Potem so predrli moj mehur – brez razlage. To pomeni: umetno so sprožili porod.
Nisem vedela, zakaj.
Nisem vedela, kaj sledi.
Samo moje telo je vedelo – to ni prav.
To nisem izbrala.
To si nisem želela.
A nisem znala ustaviti. Samo čutila sem, da me ni nihče vprašal.
Potem so rekli: »Zdaj lahko pokličete partnerja.«
Jaz pa sem si želela samo eno: da bi bil z menoj ves čas.

Držal me je. A ni mogel čutiti zame. Nisva bila narazen.

Bolečina, ki je ostala v telesu

Ko partner je prišel, sem šla v porodno sobo. Dali so mi infuzijo proti bolečini. Moje telo je reklo ne. Začelo me je siliti na bruhanje. Padel mi je pritisk.
Vse v meni je kričalo: To ni prav. A spet nisem znala povedati.
Boj s telesom je trajal več kot šest ur.
Na začetku so mi dovolili gibanje. Hodila sem.
Ampak potem … so rekli: »Zdaj morate ležati. CTG.«.
In sem ležala. In je bilo težko. Zelo težko. Zeblo me je.

Popadki so bili tako močni, da sem čutila:

da moje telo več ne zmore,
da sem zelo utrujena, brez moči,
da me vsak popadek kot da "zlomi" od znotraj – čustveno in telesno,
da bi najraje odnehala, ker je bilo preveč.

Je bil ob meni. Ljubeč. Prisoten. Videl je, da me boli. Poskušal mi je pomagati – kolikor je znal. A nisva čutila isto. On je gledal. Jaz sem čutila. Vedno bolj globoko. Vedno bolj tiho.

Bil je ob meni. A čutila sem se sama.

Hotela sem se premikati. A so rekli: lezi. CTG. Telo je želelo prostor. A ga ni dobilo.

Večkrat so me vaginalno pregledovali – bilo je grozno.
Ko so rekli, da sem odprta 6 cm, so rekli:
»Počasi se pripravimo.«
Želela sem, da gre naravno, počasi.
A nisem imela več moči. Trikrat sem poskusila sama, potem mi je medicinska sestra stisnila roke in pomagala.
Rodila sem hitro. Naravno.
Ampak v meni je ostal spomin.

Za prvorojenko.
Spomin, ki je bil – boleč. Tih.
Ne zaradi nje – zaradi izkušnje.

Ko sem jo prvič pogledala, sem bila … zmedena.
Tresla sem se. Bila sem zaspana. Utrujena.
Pogledala sem in si rekla:
»Je to res? Je res bila v meni?«

Porod je bil prehiter in premočan.
Bila sem vesela, da je rojena –
a telo je bilo preveč izčrpano, da bi to pokazala.
Čustva so bila znotraj – skrita.
To ne pomeni, da je nisem imela rada.
Potrebovala sem čas, da sem spet zadihala, začutila.
Da sem prišla nazaj k sebi.

Nisem jokala. Nisem se smejala. Bila sem brez besed.
In dva dni kasneje sva šli domov.

Na papirju – vse v redu.
V meni – nepopoln začetek.

Ona je prišla. Jaz sem ostala v megli. Ljubezen je bila tam – samo skrita, tiha.

Drugič: s podporo, z zaupanjem

Ko je bila moja prva hči stara leto in pol,
sem začutila notranji klic.
Klic, da poskusim znova. Da si dam novo priložnost.
Dolgo si tega nisem upala priznati.
A globoko v sebi sem vedela –
prvi porod ni bil le izkušnja, bil je rana.

Začela sem o tem govoriti s partnerjem.
Veliko sva se pogovarjala, odprto in nežno.
Skupaj sva rekla:
Če pride nova nosečnost hitro, pomeni, da je pravi čas.
Da bova tokrat bolj pripravljena.
Da bo drugače – bolj mirno, bolj s srcem.
In res – nova duša je prišla.

Tokrat sva odločala drugače. Počasi. Z občutkom.
Ni šlo za popolnost – ampak za varnost, za srčnost.

Na Zoomu sva poslušala predavanje gluhe doule iz Amerike.
Njene besede so bile mirne, počasne, jasne.
In vse v meni je reklo: JA.
To je to. To potrebujem.
Razumela sem: tokrat nočem biti sama. Potrebujem podporo. Nekoga, ki čuti z menoj. Zbrala sem pogum in si izbrala čudovito doulo, tolmačko in partnerja.

Da so ob meni ljudje, ki me razumejo. Da čutijo prostor.
Da po potrebi spregovorijo zame.

A predvsem – da so prisotni z menoj.

Ko mi je začela malenkost teči voda, sem poslušala telo. Ni bilo prestrašeno. Bilo je mirno in budno.
Poslala sem sporočilo douli. Skupaj smo čakali.

Teden kasneje … Mehur je sam počil. In v tistem trenutku je prvorojenka pritekla k meni, kot da je začutila:
Prihaja svetloba.
Vse telo je vedelo – zdaj je čas.

Popadki so prišli hitro. Sporočila sem douli in tolmački. Vsaka je prihajala iz svojega kraja – a vse tri smo se srečale ob pravem času.

Vesela sem bila, da prihajata. Da nismo same.

S partnerjem sva šla v porodnišnico.
Tam sem dihala, počakala in zaupala – zunaj na soncu.

Ko smo vsi prišli – sem rekla: Gremo. Skupaj. Notri.
V novo izkušnjo.

Pregledali so me – odprta 3 cm.
Odpeljali so me v porodno sobo.

Tokrat sem jasno rekla:
»Ne želim infuzije.« In so me poslušali.

Najprej sem mislila, da bo tolmačka počakala zunaj. Ampak sem začutila: naj pride noter. Naj čuti. Naj vidi. Naj govori zame, če bo treba. A predvsem – naj bo.

Tokrat sem lahko stala. Objela sem partnerja.
Vzela sem si prostor.
Vzela sem si dih.
Vsak gib sem čutila. Vsak dih. Vsako valovanje v meni. 💛
Telo je delalo samo – modro in nežno. Brez prisile. Brez hitenja.
Nisem pritiskala. Samo bila sem. Dihala. Zaupala. Čakala.
Vsaka minuta me je pripravljala.

Objemala sem njega – a prvič v življenju tudi sebe.

Proti koncu poroda sem rekla: »Ne zmorem več.«
Rekli so mi: »Pojdi v vodo.«
Sprva me je bilo strah – a sem šla.
Voda me je sprostila.
Telo je zadihalo. Počasi. Mehko. Globoko.

Doula mi je masirala križ in me polivala s toplo vodo. Pogledala me je v oči – in brez besed sem začutila: Zmorem. Verjame vame.
Nisem rodila le otroka.
Rodila sem sebe.
Novo mene.
Novo mamo.
Novo zaupanje.

Nisem bila sama. Vsaka kaplja je govorila: zmoreš.

Porod, ki zdravi mamo

Po eni uri in pol sem bila do 10 cm odprta.
Poklicali so babico. Deset minut kasneje sem rodila v vodi.
Vsi smo bili mirni. Prisotni. Povezani. Mehki.

Nismo bili ločeni – bili smo skupaj. Objem. Nasmeh.
Bila je polna občutkov, globoka, pomirjujoča.
V mojem srcu je za vedno ostal ta spomin. Bili so ob meni.
Ne kot vloga. Kot prisotnost.
Bila sem videna. Podprta. Občutena.

In potem …

Ko je bilo že skoraj konec, so zdravniki postali nemirni.
Hoteli so hitro prerezati popkovino.
Prosila sem jih: Ne še. To je pomembno.
A po treh minutah so jo prerezali.
Dojenčico so vzeli. Pregledali. Opazovali zaradi barve kože.
Mene so pregledali – močno krvavenje.
Stres. Napetost. Hitrost.

Vse se je spremenilo.
In takrat sem razumela:
Ne gre vedno vse popolno.

Nismo bili v vlogah. Bili smo prisotni. Bili smo eno.

Tudi mama je pomembna

Veliko ljudi reče:
»Važno je, da je otrok zdrav.«
Ampak… tudi mama je pomembna. Tudi jaz sem bila tam.
Moje telo, moje srce, moja čustva.

Prvi porod me je ranil. Drugi me je pozdravil. Oba sta del moje poti.

Tudi če je bil tvoj porod težak – ni treba, da imaš še enega otroka, da bi se pozdravila.
Lahko samo daš sebi čas, da začutiš, razumeš in si nežna s sabo.
To je zdravljenje. Tudi to je materinstvo. To si ti. 💛

Opomba:

Včasih slišimo druge reči:
»Meni ni bilo težko.« - »Rodila sem hitro.«
A vsaka ima svojo zgodbo. Tudi tvoja. Tudi če je bila drugačna. Tudi če še boli.
To je resnica. To tudi je pomembna. 💛
Zaupaj telesu. Ne primerjaj.

Ko sem prvič rodila, sem izgubila sebe. Drugič sem se našla.