Ko sem bila majhna, sem bila tiha, mirna in rada sama.Najraje sem bila zunaj vsak dan – med drevesi, travo in živalmi.Tam sem se počutila varno in svobodno.Ljudje me večinoma niso razumeli.Velikokrat sem bila sama, v samoti.Zato sem se naučila pogovarjati s sabo.V miru sem razmišljala, čutila in opazovala svet.Kasneje sem začela slediti svetu – mnenjem, hrupu, pričakovanjem drugih.Takrat sem se izgubila.Pozabila sem nase in dovolila, da me svet rani.Po drugem porodu sem začela poslušati sebe.Rekla sem si: dovolj.Počasi sem se vračala k miru in resnici v sebi.Ni bilo lahko.Ampak danes vem - ta mir me je pozdravil.Ko sem se ustavila, sem končno spet našla sebe. ✨ Včasih moramo izgubiti stik s svetom, da spet najdemo stik s sabo.Če si kdaj izgubil(a) stik s sabo – verjemi, da te mir vedno čaka nazaj. 💛

Veliko ljudi razmišlja z glavo.Najprej analizirajo, iščejo razloge, šele potem poslušajo, kaj čutijo.Jaz pa obratno.Najprej čutim, šele potem poskušam razumeti.Dolgo sem mislila, da je z mano nekaj narobe, ker nisem znala vsega razložiti. Ampak zdaj vem, da to ni napaka.Ko poslušaš občutek, vidiš več.Opaziš, kdaj nekaj ni iskreno.In veš, kdaj je nekaj prav zate.Ko slediš občutku, se lažje odločiš, kaj je prav zate.Manj razmišljaš, več zaupaš sebi.Danes ne bežim več od tega.Ker vem – občutek ne laže.  Če tudi ti najprej čutiš in šele potem razumeš – nisi sam(a). Če tvoj občutek pove nekaj, kar ne znaš razložiti – to ni zmeda.To je tvoj pravi glas.

Veliko ljudi ne razume, koliko srca je v ustvarjanju.Za vsako črto stoji človek –s potrpežljivostjo, z občutkom, z dušo.To ni samo ideja.To je oblikovanje, ročno delo, črta po črta.To je energija, ki si jo vložil(a) v vsako linijo.Ko nekdo to vzame in malo spremeni, to ni navdih.To je nepošteno.Ne gre za lastništvo, ampak za spoštovanje.Zame ustvarjanje ni tekmovanje, ampak povezanost.In ko tega ni, nekaj pomembnega izgine.Lahko kopiraš obliko, a ne moreš kopirati moje roke,moje duše.Ker kar je ustvarjeno iz resnice, ima svoj pečat.In ta se vedno prepozna. 💛Za vse, ki ustvarjate v tišini –vem, da boli, ko vas ne vidijo.Ampak ne nehajte.Vaše delo ima moč, tudi če je nevidna. 💛

Nekoč sem sodelovala pri različnih projektih in vanje vložila svoj čas, trud in srce.Delo je bilo prostovoljno, iz srca, ker sem verjela v skupno energijo in iskreno sodelovanje.Hvaležna sem za vse izkušnje in trenutke, ki sem jih doživela in se iz njih naučila.A včasih drugi vidijo le formalno nalogo ali korist.Zahvala ali priznanje ni vedno dovolj.Ne vidijo človeka, ki stoji za tem,ne vidijo vložka, ki prihaja iz srca.In to boli.Zdaj sem stopila naprej - ne iz jeze ali maščevanja,ampak z jasnostjo in mirnostjo v sebi.Cenim svoj trud, svoje srce in svojo pot.Včasih je treba odstopiti, da lahko spet zadihaš in ohraniš svojo vrednost ter notranji mir.🌱 Hvaležna sem sebi, ker sem verjela in vztrajala.Hvaležna sem vsem, ki so delili pot z mano.💛 Za vse, ki kdaj obupajo ali se počutijo nevidni:Vaš trud, vaše srce in energija štejejo.Niste sami.Vaša vrednost je vedno prisotna.

Veliko ljudi misli, da pomeni biti pozitiven(a) in miren(a) vsak dan.Da moraš molčati, da bo mir v hiši.Da ne smeš pokazati, kaj te boli.Mnogi iščejo mir v naravi, jogi, kristalih ali hrani.A pravi mir ne pride od zunaj – pride iz tebe.Pride, ko si iskren(a) s sabo.Ko si dovoliš čutiti vse – tudi bolečino.Ko nehaš skrivati in začneš govoriti resnico.Pravi mir ni, da se delaš, da je vse v redu.Pravi mir je, ko si iskren(a), tudi če te boli.Pride, ko sprejmeš, da nisi popoln(a).Ko nehaš igrati vlogoin si to, kar si.Ko najdeš mir v sebi,svet okoli tebe postane lažji. 💛

Ko sem rodila svojo hčerko, sem hitro opazila nekaj čudnega.Skoraj vse, kar sva dobili, je bilo roza.Oblačila, odeje, igrače.V trgovinah pa roza za deklice, modra za fante.Vprašala sem se: zakaj?Saj odrasle ženske tudi ne nosimo samo roza.Zakaj bi morale deklice?Moji deklici imata oblačila in igrače vseh barv.Igrata se z vsem, kar jima je všeč – z avtomobilčki, kockami, punčkami.Ne ločim po spolu, ker otrok tega ne vidi.Otrok čuti.Svet pa hitro uči pravila -kaj je prav in kaj ni.In tako ljudje počasi pozabijo nase.Začnejo delati to, kar drugi pričakujejo.Ko gledam svoji deklici, vidim resnico.Ne razmišljata, kaj bi morali biti.Samo sta.Igrata se, smejeta se, živita.In to je prava svoboda, ki jo odrasli pogosto pozabimo. 💛