"Vedno sem čuvala druge. Zdaj čuvam sebe."
Nekoč sem dajala. Razlagala, ustvarjala, verjela. Podpirala ljudi s časom, srcem, energijo. Mnogi so šli naprej – rasli z mojo podporo. Z mojo energijo. Z mojimi idejami. A nisem vedela, da moje besede lahko pomagajo. Da ljudje začutijo, da govorim iz srca. Bila sem presenečena. Prepoznala sem dele sebe v njihovi poti, a moje ime je ostalo v ozadju. Kot da ni bilo pomembno, kdo sem bila ob njih. Samo da so dobili, kar so potrebovali – in šli. Tudi ko so se zahvalili, nisem začutila, da zares vidijo mene. Verjela sem, da je lepo pomagati tiho. Da je vredno dajati, tudi če tega nihče ne opazi. Da bo nekoč kdo začutil, koliko sem dala.
A nekaj me je zlomilo.
V tistem trenutku sem prvič srečala resnico:
– preveč sem se trudila,
– preveč prilagajala,
– preveč molčala,
– in pozabila nase.
Nisem poslušala sebe. Mislila sem, da delam prav. Nisem razumela, zakaj sem pogosto utrujena.
Danes vem: hotela sem biti dobra …
zato sem ob tem pozabila nase.
Pomagala sem mnogim. A redki so videli mene.
Foto: Antonio Mena / Pexels
Včasih sem mislila, kot da moje delo ni bilo pomembno.
A danes vem – ima vrednost.
Tisto, kar sem dajala iskreno, ostane.
Tudi če niso opazili. Jaz vem, da sem bila tam. 💛
Vem, kaj bodo nekateri rekli:
»Če si se preveč trudila, si sama kriva.«
Ampak ne razumejo: jaz nisem dajala zaradi strahu ali dolžnosti.
Dajala sem iz srca, ker sem čutila.
Ker sem verjela v ljudi. In prav zato boli.
Ker sem verjela, da bodo čutili nazaj. A nekataeri tega niso sprejeli.
Nekateri so vzeli, a niso opazili človeka za darilom.
Zato danes vem: razlika je.
Ni bila napaka, da sem bila iskrena.
Napaka bi bila, če bi še naprej pozabljala nase.
Zato sem se odločila pogumno:
– ne bom dajati več tistim, ki samo jemljejo.
– ne bom izgubljati sebe, da bi drugi lahko rasli.
– ne bom biti tiho, da bi bili drugi slišani.
Tudi jaz sem človek.
Tudi jaz imam srce.
Potrebujem prostor, nežnost, spoštovanje.
To ni maščevanje.
To je ljubezen do sebe.
P. S. To ne pomeni, da sem hladna ali sebična.
Pomeni, da skrbim zase.
Ko me nekaj utrudi – rečem ne.
Ko nekaj čutim kot lepo – rečem da.
Dolgo sem bila tiho. A vse sem čutila.
Foto: Maša Marković (Zcukr)
Zato danes: - zdaj sem jaz. In je dovolj.
Hvaležna sem – ker me je to naučilo, kdo sem v resnici. 💛
To delim, ker vem: tudi če si bil(a) tiho, tudi če te niso omenili – tvoje srce ve. Tvoja pot je pomembna.
Tisti, ki te vidijo, te ne jemljejo – spoštujejo te.
Tisti, ki te niso znali ceniti, so ti nehote pokazali,
koliko si dajal(a) drugim – in pozabljal(a) nase.
Zdaj je čas, da se vrneš k sebi.
Ne z jezo, ampak z mirnim občutkom.
Tvoja nežnost ni napaka.
Tvoja tišina je bila zaščita.
Zdaj si pripravljen(a) povedati resnico.
In to je dovolj.
Kar sem dolgo skrivala, zdaj nežno držim dlaneh.
Foto: Maša Marković (Zcukr)
💛 Če te je zapis dotaknil, lahko pustiš srčno sled – misel, občutek, prisotnost.
Hvala, ker si.
| ali pusti besedo spodaj v komentarju |
Deli z drugimi:
Add comment
Comments