Včasih mislimo, da moramo slediti pravilom. Da moramo biti kot drugi. A jaz sem šla drugače.
In danes vem – prav zato sem našla sebe.
Ko danes pogledam nazaj, vidim, da sem že kot otrok iskala nekaj več. Nekaj, kar ni bilo v zvezkih, ampak v občutku – skozi roke, oči, tišino, naravo. Življenje me je zanimalo. Ne po pravilih. Po občutku.
A dolgo sem verjela drugim bolj kot sebi.
V vrtcu sem bila še jaz – igriva, radovedna, sproščena. A ko sem prišla v prvi razred, sem začutila, da nekaj ni zame..
Nisem marala vseh predmetov v šoli. Do 5. razreda sem imela slabe ocene – razen pri likovni umetnosti. Tam sem lahko risala, ustvarjala z rokami. To je bil moj svet. Takrat še nisem vedela, a že takrat me je vodila ustvarjalnost. Oblikovanje. Občutenje z rokami.
V 7. razredu je prišla biologija – in kar naenkrat sem se prebudila. Zanimale so me telo, narava, čustva, življenje samo. Začela sem raziskovati: zakaj telo deluje tako? Kaj pomeni, ko telo zboli? Kaj nam narava kaže? To me kliče še danes – ne po znanstveno, ampak po občutku.
Ko sem končala osnovno šolo, sem si želela postati frizerka. Rada sem oblikovala z rokami, vizualno, estetsko. A niso me sprejeli. Na testiranju v razvojni psihologiji so mi rekli, da nisem primerna. To je bilo zame boleče.
Z lasmi sem povedala, kar z besedami nisem mogla.
Foto: Mihael Falež
Na zavodu za gluhe in naglušne ni bilo veliko izbire. Predlagali so mi program medijskega tehnika. Rekli so, da rada slikam sebe in da bi morda to bila prava pot. Poskusila sem. Učila sem se grafičnega oblikovanja, letakov, revij… A hitro sem začutila, da to ni čisto moja pot. Roke so hrepenele po ustvarjanju – ne le po klikanju.
Po srednji šoli sem dolgo odlašala z maturo. Potrebovala sem pomoč. In ravno ob pravem času mi jo je čudovita tolmačka ponudila. In sem vse ogromno enkrat učila 3 predmet, tako je bilo preveč. Jokala sem, obupala, vstala – in na koncu mi je uspelo.
Nato sem eno leto čakala brez zaposlitve. S tolmačko sva šli vprašat direktorja na področju oblikovanja. To je bil prav tisti človek, ki mi je pomagal pri pripravi na maturo. Verjel je vame in me sprejel. Prvič sem začutila, da me nekdo vidi. A jaz se še vedno nisem videla v svetlobi.
Učenje, čakanje, upanje.
Vir: Aritmija d. o. o.
Od vrtca do službe sem se pogosto počutila izključeno. Nevidno. A v službi sem prvič začela opažati nekaj drugega. V slišečem svetu sem spoznala ljudi, ki so me spodbujali, verjeli vame, bili potrpežljivi. Z njihovo prisotnostjo sem počasi začela verjeti tudi sama – da zmorem. Da gluhota ni ovira, ampak del mene. Bili so z menoj. In videli mene. Nekaj let kasneje sem začutila, da je čas za nekaj drugačnega. Ena posebna duša ob meni mi je takrat omenila možnost podjetništva. Njene besede so prišle ob pravem času. Začutila sem. Verjela sem. In stopila na svojo pot. Tako sem postala ustvarjalka na svoji poti – kot podjetnica srca.
Dolgo sem iskala odgovore zunaj. Včasih so mi ponujali delo – a v sebi sem čutila, da me čaka nekaj več. Ne več delo. Ampak poslanstvo. Danes vem – ne hitim. Ne iščem več potrditve zunaj. Sledim občutku. Verjamem, da zmorem. Da imam nekaj povedati.
Zato sem tukaj.
Da ostajam zvesta sebi.
In dovolim, da me vidijo – takšno, kot sem.
Potem ko sem iskala povsod, sem spoznala:
"Pot ni zunaj. Pot sem jaz."
To je del moje zgodbe.
In morda tudi ti v njej začutiš del sebe.
Danes poslušam življenje drugače.
Foto: Maša Marković (Zcukr)
💛 Če te je zapis dotaknil, lahko pustiš srčno sled – misel, občutek, prisotnost.
Hvala, ker si.
| ali pusti besedo spodaj v komentarju |
Zapisi
Našla sem mir
Ko sem bila majhna, sem bila tiha, mirna in rada sama.Najraje sem bila zunaj vsak dan – med drevesi, travo in živalmi.Tam sem se počutila varno in svobodno.Ljudje me večinoma niso razumeli.Velikokrat sem bila sama, v samoti.Zato sem se naučila pogovarjati s sabo.V miru sem razmišljala, čutila in opazovala svet.Kasneje sem začela slediti svetu – mnenjem, hrupu, pričakovanjem drugih.Takrat sem se izgubila.Pozabila sem nase in dovolila, da me svet rani.Po drugem porodu sem začela poslušati sebe.Rekla sem si: dovolj.Počasi sem se vračala k miru in resnici v sebi.Ni bilo lahko.Ampak danes vem - ta mir me je pozdravil.Ko sem se ustavila, sem končno spet našla sebe. ✨ Včasih moramo izgubiti stik s svetom, da spet najdemo stik s sabo.Če si kdaj izgubil(a) stik s sabo – verjemi, da te mir vedno čaka nazaj. 💛
Občutek prej ve
Veliko ljudi razmišlja z glavo.Najprej analizirajo, iščejo razloge, šele potem poslušajo, kaj čutijo.Jaz pa obratno.Najprej čutim, šele potem poskušam razumeti.Dolgo sem mislila, da je z mano nekaj narobe, ker nisem znala vsega razložiti. Ampak zdaj vem, da to ni napaka.Ko poslušaš občutek, vidiš več.Opaziš, kdaj nekaj ni iskreno.In veš, kdaj je nekaj prav zate.Ko slediš občutku, se lažje odločiš, kaj je prav zate.Manj razmišljaš, več zaupaš sebi.Danes ne bežim več od tega.Ker vem – občutek ne laže. Če tudi ti najprej čutiš in šele potem razumeš – nisi sam(a). Če tvoj občutek pove nekaj, kar ne znaš razložiti – to ni zmeda.To je tvoj pravi glas.
Ko nekdo vzame tvoje delo
Veliko ljudi ne razume, koliko srca je v ustvarjanju.Za vsako črto stoji človek –s potrpežljivostjo, z občutkom, z dušo.To ni samo ideja.To je oblikovanje, ročno delo, črta po črta.To je energija, ki si jo vložil(a) v vsako linijo.Ko nekdo to vzame in malo spremeni, to ni navdih.To je nepošteno.Ne gre za lastništvo, ampak za spoštovanje.Zame ustvarjanje ni tekmovanje, ampak povezanost.In ko tega ni, nekaj pomembnega izgine.Lahko kopiraš obliko, a ne moreš kopirati moje roke,moje duše.Ker kar je ustvarjeno iz resnice, ima svoj pečat.In ta se vedno prepozna. 💛Za vse, ki ustvarjate v tišini –vem, da boli, ko vas ne vidijo.Ampak ne nehajte.Vaše delo ima moč, tudi če je nevidna. 💛
Ko delo iz srca ne vidi človek
Nekoč sem sodelovala pri različnih projektih in vanje vložila svoj čas, trud in srce.Delo je bilo prostovoljno, iz srca, ker sem verjela v skupno energijo in iskreno sodelovanje.Hvaležna sem za vse izkušnje in trenutke, ki sem jih doživela in se iz njih naučila.A včasih drugi vidijo le formalno nalogo ali korist.Zahvala ali priznanje ni vedno dovolj.Ne vidijo človeka, ki stoji za tem,ne vidijo vložka, ki prihaja iz srca.In to boli.Zdaj sem stopila naprej - ne iz jeze ali maščevanja,ampak z jasnostjo in mirnostjo v sebi.Cenim svoj trud, svoje srce in svojo pot.Včasih je treba odstopiti, da lahko spet zadihaš in ohraniš svojo vrednost ter notranji mir.🌱 Hvaležna sem sebi, ker sem verjela in vztrajala.Hvaležna sem vsem, ki so delili pot z mano.💛 Za vse, ki kdaj obupajo ali se počutijo nevidni:Vaš trud, vaše srce in energija štejejo.Niste sami.Vaša vrednost je vedno prisotna.
Kaj je notranji mir?
Veliko ljudi misli, da pomeni biti pozitiven(a) in miren(a) vsak dan.Da moraš molčati, da bo mir v hiši.Da ne smeš pokazati, kaj te boli.Mnogi iščejo mir v naravi, jogi, kristalih ali hrani.A pravi mir ne pride od zunaj – pride iz tebe.Pride, ko si iskren(a) s sabo.Ko si dovoliš čutiti vse – tudi bolečino.Ko nehaš skrivati in začneš govoriti resnico.Pravi mir ni, da se delaš, da je vse v redu.Pravi mir je, ko si iskren(a), tudi če te boli.Pride, ko sprejmeš, da nisi popoln(a).Ko nehaš igrati vlogoin si to, kar si.Ko najdeš mir v sebi,svet okoli tebe postane lažji. 💛
Roza ali modra? Ne, svoboda
Ko sem rodila svojo hčerko, sem hitro opazila nekaj čudnega.Skoraj vse, kar sva dobili, je bilo roza.Oblačila, odeje, igrače.V trgovinah pa roza za deklice, modra za fante.Vprašala sem se: zakaj?Saj odrasle ženske tudi ne nosimo samo roza.Zakaj bi morale deklice?Moji deklici imata oblačila in igrače vseh barv.Igrata se z vsem, kar jima je všeč – z avtomobilčki, kockami, punčkami.Ne ločim po spolu, ker otrok tega ne vidi.Otrok čuti.Svet pa hitro uči pravila -kaj je prav in kaj ni.In tako ljudje počasi pozabijo nase.Začnejo delati to, kar drugi pričakujejo.Ko gledam svoji deklici, vidim resnico.Ne razmišljata, kaj bi morali biti.Samo sta.Igrata se, smejeta se, živita.In to je prava svoboda, ki jo odrasli pogosto pozabimo. 💛
Add comment
Comments