Znakovni jezik ni praznik – je življenje.

Vir: TIPK TV

Mednarodni teden znakovnega jezika poteka vsako leto konec septembra. Namen je, da svet spozna, da znakovni jezik ni mimika ali poseben način komuniciranja, ampak pravi jezik gluhih ljudi. Po svetu ga obeležujemo, ker še vedno ni povsod priznan kot uradni jezik in ker gluhi še vedno nimamo enakega dostopa do informacij, izobraževanja in pravic.

Znakovni jezik ni samo za gluhe.
Uporabljajo ga tudi naglušni, gluhoslepi, družinski člani, tolmači in vsi, ki želijo razumeti svet tišine.
Je jezik povezovanja – ne razdeljevanja.

Sem si vzela čas, da razmislim. Nisem pisala takoj, ker nisem želela na hitro. Zdaj pišem, ker čutim, da je pravi trenutek.
Sem gluha. To ni moja slabost. To je del mene – moj način življenja in razumevanja sveta.

Ta teden ni praznik. Je opomnik. Da znakovni jezik ni nekaj posebnega, ampak naraven jezik, ki ga uporabljamo vsak dan.

Veliko se govori o vključevanju, a v resnici se še vedno premalo razume, kaj pomeni živeti kot gluh človek. Še vedno je premalo tolmačev, premalo dostopa do informacij, premalo poslušanja z očmi.

Na primer: ko nekdo govori hitro in se ne obrne proti meni, izgine pomen. Če pa me pogleda in govori počasneje, takrat lahko res komunicirava. Če pa še vedno ne razumem z ustnic, naj oseba napiše. To ni težko. To pomeni spoštovanje in željo po razumevanju. To je razlika med govoriti in razumeti.

In ne gre, da se gluhi vedno prilagajamo. Tudi slišeči se lahko naučijo nekaj novega. Razumevanje pride, ko si vzamemo čas, ko se srečamo na pol poti.

Svet danes hiti. Vse mora biti hitro – odgovor, sporočilo, rezultat. Zato ni več prostora za miren pogovor. Ampak znakovni jezik potrebuje čas. Pogled. Prisotnost. Razumevanje.

Ko se pogovarjamo v znakovnem jeziku, moramo biti tukaj in zdaj. To je prava komunikacija – ne hitrost, ampak povezanost.

Ne rabimo usmiljenja. Ne rabimo, da nas rešijo.
Rabimo spoštovanje.

To pišem iz izkušnje. Ker to živim – vsak dan. Ker verjamem, da se resnična sprememba začne, ko nas ljudje ne samo slišijo, ampak tudi vidijo.

In tudi drugi morajo razumeti, da je znakovni jezik del vsakdana. Da spoštovanje in razumevanje nista samo v enem tednu, ampak vsak dan.

Teden je že mimo.
A zame ta tema ni končana, ker jo živim vsak dan.
Ne pišem zaradi datuma, ampak zato, ker svet to še vedno potrebuje – razumevanje, prisotnost in spoštovanje.