Komuniciram drugače. Moja prva beseda ni bil govor – bil je gib. Moj jezik je slovenski znakovni jezik. Zato tudi moje pisanje ni vedno popolno – a je resnično. Ne pričakujem, da me razumeš z besedami.
A če bereš s srcem, me boš začutil(a).

Moja šola je bilo življenje.

– iskala sem odgovore zunaj,
– pogosto sem padla,
– bilo me je strah,
– čustva sem doživljala zelo globoko,
– pogosto sem bila tiha,
– in nisem vedno znala povedati, kar sem vedela v sebi.

A ne obžalujem ničesar. Vse to je bilo pomembno.
Zaradi teh izkušenj sem danes - doma v sebi.

Ko sem bila otrok, sem videla resnico.
Leta in leta sem preživljala težke izkušnje.
Veliko sem pozabila – a telo in srce sta vse shranila.
Pogosto sem rekla: »Ne spomnim se.«
A zdaj… spomin prihaja nazaj. Počasi. Z občutkom.

Prvič sem začutila, da sem: drugačna, intuitivna, srčna, globoka in povezana.
In takrat sem vedela – potrebujem prostor, kjer lahko sem jaz.

Zato sem ustvarila tukaj.
Prostor za tiste,
– ki čutijo pregloboko,
– ki gredo počasneje,
– ki iščejo resnico na drugačen način.

Ni ti treba verjeti sistemu.
Dovolj je, da začneš poslušati sebi.

Če te kaj pokliče – ostani.
Tukaj si dobrodošel(a).
V tvojem občutku. V tvoji resnici.

OPOMBA : *Ta prostor ni za vsakogar. Nastaja počasi, srčno in brez hitenja. Ni pravil, le povabilo: da si to, kar si. Vse, kar deliš iskreno – ima tukaj prostor.*