Včasih mislimo, da moramo slediti pravilom. Da moramo biti kot drugi. A jaz sem šla drugače.
In danes vem – prav zato sem našla sebe.
Ko danes pogledam nazaj, vidim, da sem že kot otrok iskala nekaj več. Nekaj, kar ni bilo v zvezkih, ampak v občutku – skozi roke, oči, tišino, naravo. Življenje me je zanimalo. Ne po pravilih. Po občutku.
A dolgo sem verjela drugim bolj kot sebi.
V vrtcu sem bila še jaz – igriva, radovedna, sproščena. A ko sem prišla v prvi razred, sem začutila, da nekaj ni zame..
Nisem marala vseh predmetov v šoli. Do 5. razreda sem imela slabe ocene – razen pri likovni umetnosti. Tam sem lahko risala, ustvarjala z rokami. To je bil moj svet. Takrat še nisem vedela, a že takrat me je vodila ustvarjalnost. Oblikovanje. Občutenje z rokami.
V 7. razredu je prišla biologija – in kar naenkrat sem se prebudila. Zanimale so me telo, narava, čustva, življenje samo. Začela sem raziskovati: zakaj telo deluje tako? Kaj pomeni, ko telo zboli? Kaj nam narava kaže? To me kliče še danes – ne po znanstveno, ampak po občutku.
Ko sem končala osnovno šolo, sem si želela postati frizerka. Rada sem oblikovala z rokami, vizualno, estetsko. A niso me sprejeli. Na testiranju v razvojni psihologiji so mi rekli, da nisem primerna. To je bilo zame boleče.
Z lasmi sem povedala, kar z besedami nisem mogla.
Foto: Mihael Falež
Na zavodu za gluhe in naglušne ni bilo veliko izbire. Predlagali so mi program medijskega tehnika. Rekli so, da rada slikam sebe in da bi morda to bila prava pot. Poskusila sem. Učila sem se grafičnega oblikovanja, letakov, revij… A hitro sem začutila, da to ni čisto moja pot. Roke so hrepenele po ustvarjanju – ne le po klikanju.
Po srednji šoli sem dolgo odlašala z maturo. Potrebovala sem pomoč. In ravno ob pravem času mi jo je čudovita tolmačka ponudila. In sem vse ogromno enkrat učila 3 predmet, tako je bilo preveč. Jokala sem, obupala, vstala – in na koncu mi je uspelo.
Nato sem eno leto čakala brez zaposlitve. S tolmačko sva šli vprašat direktorja na področju oblikovanja. To je bil prav tisti človek, ki mi je pomagal pri pripravi na maturo. Verjel je vame in me sprejel. Prvič sem začutila, da me nekdo vidi. A jaz se še vedno nisem videla v svetlobi.
Učenje, čakanje, upanje.
Vir: Aritmija d. o. o.
Od vrtca do službe sem se pogosto počutila izključeno. Nevidno. A v službi sem prvič začela opažati nekaj drugega. V slišečem svetu sem spoznala ljudi, ki so me spodbujali, verjeli vame, bili potrpežljivi. Z njihovo prisotnostjo sem počasi začela verjeti tudi sama – da zmorem. Da gluhota ni ovira, ampak del mene. Bili so z menoj. In videli mene. Nekaj let kasneje sem začutila, da je čas za nekaj drugačnega. Ena posebna duša ob meni mi je takrat omenila možnost podjetništva. Njene besede so prišle ob pravem času. Začutila sem. Verjela sem. In stopila na svojo pot. Tako sem postala ustvarjalka na svoji poti – kot podjetnica srca.
Dolgo sem iskala odgovore zunaj. Včasih so mi ponujali delo – a v sebi sem čutila, da me čaka nekaj več. Ne več delo. Ampak poslanstvo. Danes vem – ne hitim. Ne iščem več potrditve zunaj. Sledim občutku. Verjamem, da zmorem. Da imam nekaj povedati.
Zato sem tukaj.
Da ostajam zvesta sebi.
In dovolim, da me vidijo – takšno, kot sem.
Potem ko sem iskala povsod, sem spoznala:
"Pot ni zunaj. Pot sem jaz."
To je del moje zgodbe.
In morda tudi ti v njej začutiš del sebe.
Danes poslušam življenje drugače.
Foto: Maša Marković (Zcukr)
💛 Če te je zapis dotaknil, lahko pustiš srčno sled – misel, občutek, prisotnost.
Hvala, ker si.
| ali pusti besedo spodaj v komentarju |
Deli z drugimi:
Add comment
Comments