Glas, ki opozarja

Dolgo smo bili tihi.
Dolgo smo verjeli, da bo nekdo drug govoril za nas.
A zdaj je čas, da spregovorimo sami.

To ni napad.
To je opozorilo.
Da ne pozabimo, zakaj sploh obstajamo kot skupnost.

Gluhi in gluhoslepi nismo projekti, številke ali poti do nagrad.
Smo ljudje, ki čutimo, delamo in živimo z resnico vsak dan.

Veliko se govori o uspehih, nagradah in priznanjih.
A kdo res vidi, kdo stoji za tem?
Kdo razume, kako je živeti med tišino in nevidnostjo?

Zato danes ne molčim.
Ne zaradi jeze, ampak zaradi spoštovanja – do nas vseh.
Do gluhih, gluhoslepih, tolmačev, staršev, otrok … vseh, ki nosimo ta svet naprej.

Ne proti nikomur.
Resnica ni udobna.
Ampak zdravi. 💛

Verjamem, da vse pride ob pravem času.
Zaupam, da bo prihodnost drugačna –
ker jo bomo gradili mi. 🤝
Z iskrenostjo, pogumom in srcem.
——-
Hvala, Miloš Ganić, za podporo in pogum. 🤝 Glas nas povezuje.